…da bi ta obisk trajal malo dlje. Dobro no, veliko dlje. Ne samo, veliko dlje, želim si da bi trajal do konca življenja, mojega ali njegovega, saj ni pomembno, kajti brez njega bi težko obstajala. Pravzaprav mislim, da že zdaj nekoliko izginjam…prav, prav, pretiravam! Ni bilo tako hudo. Dobro, bilo je, ne ni…prav, začela bom kar na začetku.

Gotovo poznate noč branja. Saj smo pravkar sredi ene od njih. To leto sem zadnjič tukaj in ko se je začelo, sem si mislila nekaj v stilu: »Resno? Moja zadnja noč branja, zadnja bog pomagaj, in skoraj celo bomo zapravili za pse? Mislim, saj imam pse kar rada in tile izgledajo kar lepo, ampak…resno? Moja čisto zadnja noč branja bi morala biti nekaj posebnega!« Že sem se pripravljala, da bodo psi tekali okoli in delali nič, medtem ko bi mi lahko brali (uh). Ampak, ko so jih začeli predstavljati, sem…no ja, malce se mi je zmešalo. Zakaj? Za začetek, nemški ovčarki je bilo ime Sena, kot se imenuje oseba iz neke krasne knjige in…labradorcu, čudovitemu, čokoladno rjavemu labradorcu je bilo ime Frodo. Da, Frodo, kot glavnemu junaku iz Gospodarja Prstanov! In veste kaj? Bil je najlepši pes, kar sem jih kdaj videla. Pa ne samo lep, ne boste verjeli koliko je znal! Člani društva reševalnih psov so nam povedali skozi kakšen težek in dolg trening gredo ti psi, da se naučijo prepoznati vonj človeka in mu slediti. Da se naučijo ubogljivosti, vzdržljivosti v težkih razmerah in še mnogo drugih stvari. Ko jaz poskušam prepričati babičinega psa, da naredi nekaj, mi nikoli ne uspe. Frodo pa je ubogal na besedo! Potem ga je vsak od nas prijel za ovratnico, si zavezal oči in pes nas je vodil. V nič se nismo zaleteli, niti enkrat, čeprav je bil prostor poln miz in stolov. Bilo je res neverjetno, takšnega psa še nisem videla!

Naslednjih 30 minut je minilo zelo nenavadno. S Katjo sva tekali okoli Froda, ga božali, se drli, kako popoln je, ga božali, tekali okoli in kričali, da je neverjetno ljubek in ga potem še malo božali. Mislila sem, da bodo psi dolgočasni, vendar se je izkazalo ravno nasprotno. Ko je Frodo čez kakšne pol ure moral oditi, sva se počutili, kot, da bi odšel za vedno, čeprav sva mu obljubili, da ga bova obiskali. Želim si, da bi ostal, čeprav ga bom še videla. Želim si, tudi zdaj ko sedim tu in pišem to trapasto zgodbo, da bi bil ta pes zdaj tukaj in me gledal z svojimi gigantskimi rjavimi očmi. Želim si…ampak veste kaj?

Verjetno se ne bo uresničilo!

Maiken Zupančič Danko, 8.a
OŠ bratov Polančičev, oktober 2013

The post Želim si… appeared first on Reps.

Bil je čudovit jesenski dan. Napotila sem se v šolo. Mudilo se mi je, ker sem že zamujala na Noč branja. Nebo je bilo prelepe turkizno modre barve in polno rožnatih oblačkov.

Končno se prispela. Vsi so bili že zbrani v mali telovadnici, kjer so gledali film o reševalnih psih. Najprej nisem vedela, kaj se dogaja, potem pa me je Maiken potrepljala po rami. »Poglej pse!« mi je zašepetala. Obrnila sem se in napela oči v poltemi. Tam ob steni sta ležala dva psa, nemški ovčar in labradorec. Tretjega psa nisem dobro videla, ker ga je zakrivala vrsta otrok.

Počakala sem na konec filma. Gospa, ki je bila videti kot Maikina teta, nam je povedala nekaj ‘novosti’ o reševalnih psih. Potem so ga pripeljali na oder. Tretjega psa. Froda. Ljubkega rjavega labradorca, ki je znal prinašati stvari in voditi slepe ljudi. Skratka, izjemno pameten pes. Takoj sem vedela, da je to moj popoln pes. Pomigal je s svojim smrčkom in mi namenil pasji nasmešek.

Potem se je vse dogajalo kot v kakšnih sanjah. Razdelili smo se v tri skupine in vsaka je šla z drugim psom. Lastniki so nam pokazali, kaj vse znajo. Najboljše je bilo, da smo jih lahko božali. Z Maiken sva malo kričali in cvilili ter peli o Gospodarju prstanov. Pocrkljali sva Froda in mu zaželeli boljšo usodo od njegovega soimenjaka. Nato je odšel…

Katja Zeilhofer, 8.a
OŠ bratov Polančičev, oktober 2013

The post Prišel je in odšel… appeared first on Reps.

Psi so moje najljubše živali že od malih nog. Nerada delam razlike med njimi, saj vem, da so vsi potrebni ljubezni, tudi tisti, ki so nasilni. Pravzaprav, vsako živo bitje na svetu potrebuje veliko ljubezni in o tem bom tudi pisala.

Psi so tako zveste živali, da ostaneš kar brez besed, ampak napišeš lahko. Obstaja sploh kdo na svetu, ki bi lahko trdil kaj žaljivega ali drugega o njih? Najbrž ne. Od rojstva so že tako sladki in prikupni, da se jim ne moreš upreti. Ko zrastejo so zvesti, da kar ne moreš verjeti kakšno ljubezen ti lahko nudijo z milino svojih očk, ter srca. Imaš ga za najboljšega prijatelja ali mogoče tudi za družinskega člana. Vse mu lahko zaupaš in vse poveš kaj te teži, on pa te ne bo nikoli izdal. Takoj ugotovi, kadar si žalosten in te kaj teži in tudi zato pride k tebi in se stisne ob tvojo dlan. Lahko se pomiriš že ob sami misli na njih in se raznežiš, ko pomisliš na puhasto kepico. Tudi, če niso nadvse pametni in bi se vsega dotaknili ali polizali, so prijazni in zvesti. Z njimi preživiš veliko časa in jih z ljubeznijo braniš pred vsem najhujšim in tudi oni ti nudijo enako. Če si bolan ali je morda kaj s teboj narobe, pa tega niti sam ne veš, te bodo opozorili s svojim značajem in te rešili. Med teboj in med njimi se skuje takšna ljubezen, da jo težko opišeš in poveš ali pokažeš. To je takšen lep način ljubezni in zgodba o zaupanju in življenju, ter miroljubnosti. Pripravljeni so res storiti vse za tebe in te umiriti, ter te opozoriti. Pes je tako zvest, da kdaj kakšen tudi umre od žalosti takoj za lastnikom. Tudi če umre pes je hudo, ker preživiš z njim veliko časa in potem ga kar naenkrat ni več v tvojem življenju. Počutiš se kot, da ti nekaj velikega manjka in ti res. Misliš, da boš od žalosti umrl in ne boš prenesel stresa, vendar vedno veš, da je nekje s teboj in te nikoli ne izpusti iz oči, pa če tudi je to na drugem svetu. Resnično si želim svojega psa, ampak se vedno vprašam, če bi mu znala nuditi to, kar bi nudil on meni. Tudi to je problem, ker živim v bloku, želela pa bi, če bi slučajno imela svojega psa, da bi živeli v hiši.

Zahvaljujem se REPS-u, ker smo spoznali čudovite pse – Gejšo in druge. Veliko sem se naučila od njih in upam, da se še kdaj srečamo. Svoje pisanje bom zaključila z lepo mislijo:

»Pes ima v življenju en sam cilj: da podari svoje srce.«
(J. R. Ackerley)

Sanja Marković, 7. a

Maribor, dne 16.10.2013

The post Pred vami je ljubezen, skrita v klopčiču dlak appeared first on Reps.

Pes lahko je tvoj pomočnik,
kadar ne moreš vstati, ti prinese želeno stvar,
tedaj mu za njegove težave ni mar.

Pes lahko je tvoj voditelj,
kadar dobro ne vidiš,
mu le preprosto slediš.
Ta dobro ve kam te vodi,
le pogumno za njim hodi!

Pes lahko je tvoj rešitelj,
na Triglav se lahko vzpne,
da čimprej našel bi te.
Ne sneg, ne dež mu nista ovira,
da s partnerjem bi te rešila.

Pes JE tvoj prijatelj.
Pes naredil BI zate VSE.
Zato ne bom pri tem LAHKO pisala,
saj bi tako veliko napako naredila!

Saša Šikaleska 7.a

OŠ Bratov Polančičev Maribor, oktober 2013

The post Pes appeared first on Reps.

Nekoč je bil en pes,
ki slinil se je ves.

Nekoč lajal je ta pes,
zdaj tiho je v nebesih.

Nekoč vesel je bil ta pes,
zdaj je tiho kakor jaz.

Nekoč rada sem ga imela,
zdaj praznina me gleda.

Pomenil mi je vse in ko je odšel,
mi počilo je srce.

Zdaj nimam več besede o njem kaj za rečt.

Pia Mar, 6.a
OŠ bratov Polančičev, oktober 2013

The post Nimamo ga več appeared first on Reps.