Želim si…

mbsola

…da bi ta obisk trajal malo dlje. Dobro no, veliko dlje. Ne samo, veliko dlje, želim si da bi trajal do konca življenja, mojega ali njegovega, saj ni pomembno, kajti brez njega bi težko obstajala. Pravzaprav mislim, da že zdaj nekoliko izginjam…prav, prav, pretiravam! Ni bilo tako hudo. Dobro, bilo je, ne ni…prav, začela bom kar na začetku.

Gotovo poznate noč branja. Saj smo pravkar sredi ene od njih. To leto sem zadnjič tukaj in ko se je začelo, sem si mislila nekaj v stilu: »Resno? Moja zadnja noč branja, zadnja bog pomagaj, in skoraj celo bomo zapravili za pse? Mislim, saj imam pse kar rada in tile izgledajo kar lepo, ampak…resno? Moja čisto zadnja noč branja bi morala biti nekaj posebnega!« Že sem se pripravljala, da bodo psi tekali okoli in delali nič, medtem ko bi mi lahko brali (uh). Ampak, ko so jih začeli predstavljati, sem…no ja, malce se mi je zmešalo. Zakaj? Za začetek, nemški ovčarki je bilo ime Sena, kot se imenuje oseba iz neke krasne knjige in…labradorcu, čudovitemu, čokoladno rjavemu labradorcu je bilo ime Frodo. Da, Frodo, kot glavnemu junaku iz Gospodarja Prstanov! In veste kaj? Bil je najlepši pes, kar sem jih kdaj videla. Pa ne samo lep, ne boste verjeli koliko je znal! Člani društva reševalnih psov so nam povedali skozi kakšen težek in dolg trening gredo ti psi, da se naučijo prepoznati vonj človeka in mu slediti. Da se naučijo ubogljivosti, vzdržljivosti v težkih razmerah in še mnogo drugih stvari. Ko jaz poskušam prepričati babičinega psa, da naredi nekaj, mi nikoli ne uspe. Frodo pa je ubogal na besedo! Potem ga je vsak od nas prijel za ovratnico, si zavezal oči in pes nas je vodil. V nič se nismo zaleteli, niti enkrat, čeprav je bil prostor poln miz in stolov. Bilo je res neverjetno, takšnega psa še nisem videla!

Naslednjih 30 minut je minilo zelo nenavadno. S Katjo sva tekali okoli Froda, ga božali, se drli, kako popoln je, ga božali, tekali okoli in kričali, da je neverjetno ljubek in ga potem še malo božali. Mislila sem, da bodo psi dolgočasni, vendar se je izkazalo ravno nasprotno. Ko je Frodo čez kakšne pol ure moral oditi, sva se počutili, kot, da bi odšel za vedno, čeprav sva mu obljubili, da ga bova obiskali. Želim si, da bi ostal, čeprav ga bom še videla. Želim si, tudi zdaj ko sedim tu in pišem to trapasto zgodbo, da bi bil ta pes zdaj tukaj in me gledal z svojimi gigantskimi rjavimi očmi. Želim si…ampak veste kaj?

Verjetno se ne bo uresničilo!

Maiken Zupančič Danko, 8.a
OŠ bratov Polančičev, oktober 2013

mbnoga

Comments are closed.

Scroll To Top