Prišel je in odšel…

Bil je čudovit jesenski dan. Napotila sem se v šolo. Mudilo se mi je, ker sem že zamujala na Noč branja. Nebo je bilo prelepe turkizno modre barve in polno rožnatih oblačkov.

Končno se prispela. Vsi so bili že zbrani v mali telovadnici, kjer so gledali film o reševalnih psih. Najprej nisem vedela, kaj se dogaja, potem pa me je Maiken potrepljala po rami. »Poglej pse!« mi je zašepetala. Obrnila sem se in napela oči v poltemi. Tam ob steni sta ležala dva psa, nemški ovčar in labradorec. Tretjega psa nisem dobro videla, ker ga je zakrivala vrsta otrok.

Počakala sem na konec filma. Gospa, ki je bila videti kot Maikina teta, nam je povedala nekaj ‘novosti’ o reševalnih psih. Potem so ga pripeljali na oder. Tretjega psa. Froda. Ljubkega rjavega labradorca, ki je znal prinašati stvari in voditi slepe ljudi. Skratka, izjemno pameten pes. Takoj sem vedela, da je to moj popoln pes. Pomigal je s svojim smrčkom in mi namenil pasji nasmešek.

Potem se je vse dogajalo kot v kakšnih sanjah. Razdelili smo se v tri skupine in vsaka je šla z drugim psom. Lastniki so nam pokazali, kaj vse znajo. Najboljše je bilo, da smo jih lahko božali. Z Maiken sva malo kričali in cvilili ter peli o Gospodarju prstanov. Pocrkljali sva Froda in mu zaželeli boljšo usodo od njegovega soimenjaka. Nato je odšel…

Katja Zeilhofer, 8.a
OŠ bratov Polančičev, oktober 2013